Metodologija – Godalkanje

Metodologija
Igrati glasbo ali igrati se z glasbo?

VIOLINSKA TEHNIKA

Pouk GODALKANJA združuje učinkovite prijeme mnogih že uveljavljenih pristopov poučevanja violine in viole. Doslednost pri tehnični postavitvi se dosega na vsakomur razumljiv in nedvoumen način. Od samega začetka smo zmožni redno sproščeno nastopati, vendar gremo repertoarjem naprej le toliko, kolikor dopušča obvaldovanje tehničnih veščin.

Ne izogibamo se interakciji različnih tehničnih postavitev in s tem dajemo učencu možnost, da si sam izbere svojo pot ali da različne pristope uporablja za različne namene. Tehnikam, poznanim v javnem pouku violine, dodajamo tehnike izvajanja, ki so značilne za ljudske in sodobne glasbnene zvrsti in jih v javnem šolstvu v Sloveniji še ne zasledimo. Nivo javnega učnega načrta kljub temu sledimo. Poučevanje teorije, razumevanje, poimenovanje, transkribiranje, zapisovanje je del pouka instrumenta ali skupnih lekcij v razredu instrumentalistov.

GLASBENI TEMELJ: BASEMENT CONTINUO

Če prepoznamo zven basovskega glasu, tudi lažje prepoznamo harmonska in intervalna razmerja v ostalih glasovih. Glasbeni zapis, ki temelji na basovskih linijah so poznali že v zgodnjem obdobju Evropskih notnih zapisov. Rekli so mu ‘basso continuo’ in za izvajanje le tega je bilo potrebno teoretično znanje, prav tako kot to znanje potrebujemo danes za igro po jazzovskih akordičnih vodilih.

To in srečanja z glasbeni samouki-kontrabasisti na področju glasbene teorije je bila Bojanu največja inspiracija pri razumevanju glasbene teorije in oblikovanju metode. Fascinacija nad uporabnim znanjem samoukov po tem, ko je že sam končal študij na akademiji za glasbo. Zmotno je mišljenje, da je nekaterim ‘dobro uho’ položeno že v zibko. Samouk ne pomeni, da se je vsega naučil sam, temveč, da je se je učil na drugačen način. Tudi samouki imajo svoje učitelje in tudi vplivom konvencionalnih metod se ne morejo izogniti. Bojan omenja imena treh kontrabasistov in skladateljev, ki so ga najbolj inspirirali z razumevanjem glasbe. To so Marko Gregorič, Gal Gjurin in Matija Krivec. Ni naključje, da so vsi kontrabasisti.

GLASBENI ZAPIS

Začetki igranja instrumenta se izvajajo brez uporabe notnih materialov, vendar z velikim poudarkom na razumevanju in poimenovanju slušnega doživetja. Zvoke poimenujemo relativno glede na tonaliteto po sistemu Kodalyjevega relativenega solfeggia, absolutno pa z glasbeno abecedo. Sledimo načelu, ki velja tudi za otroško učenje materinega jezika: najprej se naučimo govoriti, šele nato brati in pisati. Klasičnemu evropskemu pet črtnemu zapisu dodajamo še druge uporabne zapise glasbe, kot so piano roll, stick notation, tabulature, akordično vodilo in vizualizacijo kroga avtodidaktične glasbene teorije.

Zapis glasbe ni nujno le vizualnen, za svoje delo uporabljamo tudi zvočne zapise iz katerih se učenci učijo. Najstarejši, način učenja – ponavljanje in memorizacija (od instrumenta do ušes) je še vedno nepogrešljiv del glasbenih zapisov.

AVTODIDAKTIČNA GLASBENA TEORIJA

Avtodidaktična glasbena teorija je lahko uporabna tako profesionalnim skladateljem, izvajalcem, kot tudi nekomu, ki se z glasbo v življenju še ni nikdar aktivno ukvarjal, pa ima željo po tem. Predznanje ni potrebno. Način podajanja glasbeno teoretskega znanja po metodi Bojana Cvetrežnika je razumljiv vsakomur. To dosežemo z boljšo vizualizacijo, z razumljivo pravljico ter s praktičnimi primeri, ki ne izhajajo iz učbenika temveč iz glasbe našega življenja. Razumevanje zgradbe pesmic se lahko enostavno prevede v katerikoli instrument. Relativna solimizacija nam zagotavlja razumevanje posameznega tona v trenutni tonaliteti. Tako lažje prepoznavamo iste vzorce v različnih skladbah iz različnih tonalitet. Ne zanemarjamo tudi absolutnega poslušanja in poimenovanja tonskih višin, kar ne pomeni absolutnega posluha, temveč nas zanima, do kakšnega intervala natančno prepoznamo ton? S poznavanjem lastnega glasovnega obsega lažje absolutno določamo višino tona različnih instrumentov.

REPERTOAR IN NASTOPANJE

Godalkanje prinese dokončno slovo od treme vsem, ki niso vajeni rednega nastopanja. Nastopanje se šteje kot najpomembnejši del izobraževalnega procesa. Velika večina godalkarjev se priključi tudi ulični igri. Vsak posameznik si gradi svoj repertoar. Repertoar ki ga posameznik lahko izvede naslednji teden, je objektivno merilo za stopnjo razvoja. Česar se ne moremo naučiti v največ enem mesecu intenzivnega dela, pri začetnikih v dveh tednih, je pretežko. Vadenje istih skladb po več mesecev lahko pusti nepopravljive posledice na samozavesti mladega glasbenika. Repertoar je žanrsko popolnoma odprt, vključuje ljudsko in umetno glasbo, obstaja svoboda izbire, obstajajo tudi obvezne discipline. Glasbeni okus posameznika igra odločilno vlogo pri izbiri skladb. Odpiramo vrata medsebojnemu sporazumevanju in interakciji različnih glasbenih svetov.

SKUPINSKA IGRA

Za razliko od konvencionalne šole se pri GODALKANJU ne teži nujno k solističnem repertoarju. Najvidnejši solisti, ki so s svojo nadpoprečnostjo zaznamovali zgodovino violinske igre so skupaj z najvidnejšimi komponisti svojega obdobja ustvarili repertoar, ki ga izvajamo v javnih glasbenih šolah (Tartini, Vivaldi, Kreisler, Mozart, Wieniawski…). Tako je vrhunec violinske igre smetane izbranih posameznikov pred 250 leti zdaj postal obvezni del jedilnika vseh 14-18 letnikov. Pozabili smo, da je bilo pred stoletji nešteto uporabnih glasbenikov, ki se niso toliko skušali v virtuoznosti, temveč v medsebojnem muziciranju in s tem po naravni poti umeščali svojo igro v širši družbeni koncept ter dajali podporo posameznikom v solistični igri. Pri GODALKANJU želimo ugotoviti, kdo je individualist, kdo bolje funkcionira v kolektivu. Kdo je boljši v solističnih, kdo v spremljevalnih, ritmičnih, harmonskih vlogah. Kdo je spreten v aranžiranju, povezovanju ekipe ali kdo je rojen voditelj. Kdo se najde v improvizaciji, kdo v kompoziciji…

Izbrana videografija

1 2 3 4 5